1.del Odraščanje v Barceloni in delo v sloviti La Masii
Obiskal nas je Toni Claveria Mayol. V prvem delu intervjuja nam Toni, nogometni strokovnjak in nekdanji trener pri sloviti akademiji La Masia, razkriva, kako je nogomet v Španiji več kot šport – je način življenja. Pove nam, kaj pomeni biti del Barcelonine filozofije in kako se razvijajo mladi igralci, ki sledijo edinstvenemu slogu igre kluba.
Kako se je začela tvoja pot v svet nogometa?
Ne moreš biti iz Španije in ne biti nekako povezan z nogometom. V Španiji nogomet ni zgolj šport, ampak prava kultura. Tukaj si vanj vpleten tako ali drugače- ali kot igralec, ali kot nogometaš.Ni tako, kot npr. v Franciji, kjer so tudi drugi športi zelo priljubljeni – tukaj nogomet resnično dominira. Moja pot v nogomet se je začela na ulici, kjer sem se z vrstniki igral vsakodnevno. Kasneje sem postal igralec, a že pri 14 letih sem začel razmišljati o trenerski poti.
Kako te je pot zanesla v La Masio?
Z nogometom sem se začel ukvarjati iz ljubezni do nogometa, in to brez večjih finančnih pričakovanj – plačilo je bilo bolj simbolično. To je običajno v Španiji, kjer imajo mnogi trenerji redno službo zjutraj, popoldne pa trenirajo velike skupine otrok. Vse to poteka brez dovolj virov in podpore. Tudi jaz sem začel tako, vendar so se kmalu pojavile priložnosti, da sem napredoval.
Pri 18 letih sem že treniral ekipe, kjer so bili igralci starejši od mene, in hkrati prevzel odgovornost kot tehnični direktor v manjših klubih. Vse to sem počel, medtem ko sem si prizadeval dokončati svojo UEFA PRO licenco. Takrat so me opazili profesorji, povezani tudi z Barcelono, in to mi je odprlo vrata v La Masio.
Kakšna je bila zate izkušnja delati v tako sloviti šoli?
Sem Katalonec, rojen in odrasel v Barceloni, zato imam posebno vez z mestom in klubom. Barcelona je zame več kot le nogometni klub – to je del moje identitete. Imel sem priložnost biti del kluba v najboljši eri v zgodovini… Živel sem svoje sanje.
Kot trener v La Masii sicer res nisem delal dolgo, vendar sem kasneje prevzel številne druge odgovornosti v klubu. Že sama izkušnja biti del tako pomembne nogometne šole, ki razvija mlade igralce, je bila neprecenljiva. Ne glede na to, ali si tam kot komercialni strokovnjak ali se ukvarjaš s sponzorstvi, se vedno zavedaš, kaj Barcelona pomeni. Čutiš DNA kluba, in to naredi vse lažje.
Biti del te zgodbe, del te identitete, je nekaj posebnega. Pomaga ti, da se osredotočiš na dolgoročne cilje in da razumeš, kaj je resnično pomembno – ne samo za klub, ampak tudi za mladinske igralce, ki so prihodnost nogometa.
Zakaj je La Masia drugačna od ostalih šol?
Prvo dejstvo je, da je stil igranja precej unikaten. Zgodovina tega sloga igre je dobro znana, saj so ga močno zaznamovali Johan Cruyff, pred njim pa še mnogi drugi, ki so postavili temelje za to, kako si želimo igrati. Barcelona je hitro razumela, kar je Johan Cruyff kasneje tudi udejanjil – nogomet mora biti igra za občinstvo. Brez navijačev ni športa; ljudje se morajo čutiti povezane z nogometom, in stil igre je bil odgovor na to povezavo z navijači.
Stil igre so kasneje nadgrajevali še Pep Guardiola, Tito Vilanova in drugi, z osredotočenostjo na posest žoge, obrambno disciplino in varnost pri držanju žoge. To je bila sestavina našega sloga: igramo z žogo in ostajamo povezani – to je bistvo.
Težko je ohraniti ta stil igre skozi različna obdobja. Če primerjamo Barcelono z Real Madridom, vidimo, da tam ni tako povezane igre. Njihov koncept je osredotočen na zmago, brez specifičnega sloga igre; podpišejo igralce, jim vcepijo zmagovalno mentaliteto, vendar jih ne “proizvajajo” v skladu z določenim stilom. Barcelona pa ni zgolj osredotočena na zmago, ampak tudi na to, kako zmagamo. Tudi če zmagamo 3:0 in ne igramo svoje najboljše igre, navijači niso zadovoljni.
Barcelona vzgaja igralce, ki sledijo temu unikatnemu slogu igre, kot je na primer Lamine Yamal. To je tisto, kar nas loči od drugih – ni zgolj pomembno, da zmagamo, ampak kako to storimo.
Drugače je če igrajo za prvo ekipo igralci, ki so vzgojeni z ideologijo kluba, kajne?
Da, seveda. Barcelona ima veliko mladih igralcev, ki so odrasli z Barcelonino vizijo in so bili vzgojeni v duhu »Barca way«. Vendar pa je ključno, da imaš pravega trenerja, ki vse to poveže in usmeri v pravo smer. Pred tem so bili takšni unikatni igralci, kot sta Xavi in Iniesta, ki sta bila pravi produkt te filozofije in igrala po teh principih.
Iniesta je ravno naznanil konec svoje profesionalne športne poti…
Včeraj Iniesta, danes Rafael Nadal… Staramo se… (smeh).
Spomnim se, ko sva z bratom kot majhna gledala vsako tekmo La Lige, vsako tekmo Barcelone…oba sva že od malega velika pristaša kluba.
Zakaj?
Barcelona je vedno bila nekaj posebnega, vsi so uživali, ko so gledali tekme. Bilo je vedno nekaj več kot le zmage. Leta 2016 sem prvič obiskala tekmo – Barcelona proti Espanyolu. Camp Nou je bil poln, na igrišču so bili Messi, Xavi, Iniesta, Neymar, Suarez… Messi je dal gol, in vsi so začeli kričati “MESSI, MESSI!” – neverjetno vzdušje, ki je ostalo z mano za vedno. V Barceloni imaš občutek, da je nogomet nekaj več kot zgolj šport. Tam je nogomet res kultura – nekaj, kar je globoko zakoreninjeno v vsakem posamezniku in v celotnem mestu.
Imeli smo srečo, da smo odrasli z zmagovalno ekipo. Tudi tukaj je Real Madrid zelo pomemben – rivalstvo z njimi traja že od nekdaj. Ljudje postanejo povezani z uspehom in zmagami. V Barceloni pa smo bili vzgojeni, da sledimo svojemu slogu in filozofiji. To ni samo o zmagovanju – gre za nekaj več, nekaj globljega.
Ko sem te vprašal, zakaj Barcelona, si mi opisala svojo izkušnjo. V tistem trenutku si se počutila povezano z nečim večjim. In to je šport – povezanost, ki presega zgolj rezultat. In to je Barcelona.
To želimo približati tudi našim mladim igralcem…ni vse v zmagah, so del nečesa večjega.
Mladinski nogomet je posebna scena, kjer se ne gre samo za zmage, ampak predvsem za razvoj otrok. Ne maram niti, da se pri mlajših kategorijah uporablja izraz “trener”, saj v resnici opravljaš vlogo mentorja. Osebno tekmovanja jemljem kot nekaj, kar je “non-negotiable” (nepogajljivo), ker je življenje tako. Edino, kar moramo razumeti, je, da moramo prioritizirati, kaj tekmovanje pomeni v določeni starostni skupini. Tekmovanje pri sedmih, desetih ali štirinajstih letih ni enako – v različnih starostnih skupinah je tudi koncept tekmovanja različen. To ni nujno popolnoma ločeno, ampak moramo najti opredelitev, kaj pomeni tekmovati in napredovati.
Prioriteta na otroških nivojih ni doseganje rezultatov, ampak razvoj igralcev. Ko pa prideš na profesionalno raven, pa žal tekmovanje postane vse bolj osredotočeno na rezultat. Na tej točki pa igra žal pač res ni vse.
Se ti zdi, da s tem ko se nogomet vedno bolj razvija, naraščajo rezultatski pritiski tudi v mlajših kategorijah? Oziroma je večji kot je bil včasih?
Ne nujno. Vidim, od kje izhajaš. Mislim, da je veliko povezano z družbo in vrednotami, ki jih ta prenaša.
Nove generacije odraščajo v okolju, kjer je vse zdaj, vse je lahko, vse je postalo priročno. Kot družba imamo več virov kot kdajkoli prej, da bi pravilno izobrazili ljudi in sebe. In to ne samo v smislu virov, ampak tudi v smislu večje odprtosti za samo-refleksijo – vprašanje, kaj želimo početi, človeški nagoni, nagoni po zmagah. Nikoli prej ni bilo več svobode, kot jo imamo zdaj. In v tem primeru ne bi smelo biti tako.
Vendar pa se kot skupnost, kot starši in učitelji, pogosto ujamemo v hitrem tempu življenja, kjer mora biti vse takoj zdaj in takoj popolno. To prenesemo na svoje otroke, jih vzgajamo v kulturi nizke vztrajnosti, nizke potrpežljivosti in nizkih vrednot. Vendar pa je na nas, da kot skupnost – ali vsak odrasel kot starš – to spremenimo.