Marko Matić je trener, ki je skozi leta nogomet približal stotinam otrok. Delo, ki mu je predan že skoraj 40 let, je zaznamovalo številne generacije mladih nogometašev – nekateri so pri njem naredili svoje prve nogometne korake, pozneje pa zaigrali v reprezentančnih dresih, evropskih tekmovanjih in na največjih nogometnih odrih.
Eden izmed njih je tudi nekdanji kapetan Olimpije, danes član Crvene zvezde in reprezentant slovenske A-reprezentance, Timi Max Elšnik, ki je svojo nogometno pot začel prav pod Markovim vodstvom.
A ko Marko govori o svojem delu, govori predvsem o otrocih in o iskrenem veselju do nogometa.
Za začetek… Ste kdaj razmišljali in seštevali, koliko otrok ste v vseh teh letih pospremili v svet nogometa?
Uf, ne, ker bi bilo res preveč dela. (smeh) Na stotine. Začel sem z letniki 1979, letos pa sem dobil generacijo 2019. Res sem dal skozi ogromno otrok. Ampak verjeli ali ne, spomnim se čisto vsakega nogometaša, ki je kadarkoli treniral pri meni.
Preden ste postali trener, ste bili igralec. Kako se je začela vaša nogometna pot? Kateri nogometaši so bili tisti, ob katerih ste odraščali in se zgedovali?
Z nogometom sem se spoznal v otroških letih, ko smo igrali ulični nogomet na domačem dvorišču. Potem sem seveda prestopil v lokalni klub in pri 12 letih začel igrati bolj resen nogomet.
Moj najljubši klub iz otroških let je bil Partizan – in ostaja še do danes.
Imel sem več idolov. Sem generacija, ki je imela možnost odraščati ob legendah, kot so Maradona, Pelé, Charlton, Johan Cruyff… Vsak je bil nekaj posebnega in vsak je pustil svoj pečat. Res bi težko izbral, kateri je bil tisti najljubši igralec. Če pa bi res moral izbrati enega, bi rekel Franz Beckenbauer.
In potem je prišel trenutek, ko ste zamenjali vlogo na igrišču in postali trener. Se spomnite svojega prvega treninga?
Moj prvi trening je bil 22. avgusta 1987 v NK Starše. Začel sem s člansko ekipo in spomnim se tudi, da je bilo na treningu osem igralcev – nekaj jih je bilo še na dopustu, nekaj pa jih je bilo popoldne na poljih. To je bil moj prvi resni korak v trenerstvo. Takrat sem jim želel res predvsem čim več pokazati in jim nogomet še bolj približati, da bi ga še bolj vzljubili.
Seveda si nisem predstavljal, da bo ta prvi trening pomenil začetek poti, ki bo trajala skoraj 40 let.
V Staršah sem nato ostal do 2004. Tam sem skozi leta delal tako z člani, kot tudi z mlajšimi selekcijami. Prvič sem se resno srečal z otroci leta 1991, ko sem prevzel selekcijo U10.
Danes ste po skoraj 40 letih v nogometu trenerska legenda, mentor mladim trenerjem in človek, ki je mnogim polepšal poseben del otroštva. Kako gledate na to?
Zelo sem ponosen. V nogometu sem res že dolgo. Naslednje leto se lahko že trenersko upokojim, ampak upam, da mi bo zdravje služilo in bom še nekaj let ostal. Če si v nogometu tako dolgo, ne moreš kar tako ven. (smeh)
Rad svetujem mladim trenerjem, igralcem. Vedno sem odprt za vsako vprašanje. V nogometu sem, lahko rečem, 90 odstotkov. Spremljam vse lige – tuje, slovenske, mlajše selekcije… Res sem predan nogometu in upam, da bo še nekaj let tako ostalo.
Kako pa bi opisali sebe, kot trenerja? In kaj vas je toliko let dela z otroki naučilo o njih in o vas samem?
Kot trener sem zelo vključen in predan. Nisem trener, ki bi na igrišču stal križemrok in zgolj opazoval. Sem aktiven, vsakemu treningu res 100-odstotno posvečen, ker želim, da vsak otrok od njega maksimalno odnese.
Če treninga ne izvedem tako, kot sem si ga zamislil, nisem zadovoljen. Na treningu ves čas svetujem in opozarjam. Vsaka podaja, vsak del treninga ima svoj namen in želim, da to tudi otroci razumejo.
Največji izziv je ravno to – da otrok doseže tisto, kar želim. Da doseže cilj, ki je primeren njegovi starostni skupini, in da razume moje vodenje in razmišljanje.
Res uživam v svojem delu. Otroci so najbolj poštene osebe, ki ne lažejo in vedno povejo tisto, kar mislijo- tudi če v tistem trenutku sploh nima veze z nogometom. (smeh) Radi se pogovarjajo, vse bi ti v hipu povedali, vse bi ti pokazali. In če delaš z njimi, moraš imeti veselje, jih razumeti. Moraš si dovoliti vstopiti v njihov svet.
Definitivno sem se skozi leta naučil biti zelo potrpežljiv. (smeh) Pa tudi tega, da sem dober učitelj. To je bil velik izziv – ugotoviti, kako lahko otroku največ predaš.
Kaj mora otrok po vašem mnenju “odnesti” domov s treninga?
Vsak otrok mora priti na trening nasmejan in z veseljem. In vsak mora oditi s treninga z veseljem ter komaj čakati na naslednji trening.
To je zame največ, kar šteje. Da otrok takoj, ko oznanim, da je konec, vpraša: »Kdaj je naslednji trening?«
Bili ste prvi trener Timija Maxa Elšnika in številnih drugih danes uspešnih nogometašev. Ko danes pogledate nazaj- kakšni so bili so bili ti fantje kot otroci?
Tisti, ki so uspeli v nogometu so se zelo razlikovali od drugih.
Timi je vedno prvi prišel na trening in zadnji odšel. Velikokrat sva še po treningu ostala, da sva določene stvari ponovila. Skozi trening je bil zelo prizadeven. Ni poznal izgovorov, kot so »ne morem, ne znam«. Vedno je pokazal pravi interes.
Kasneje je bilo takšnih, ki so izstopali v Zlatoličju in na Dravi, še nekaj. Danes ti igrajo v prvih treh slovenskih ligah ali igrajo v tujini.
Koliko pa pri tem pomeni talent?
Talent je zelo pomembna stvar. Ampak če ga ne nadgradiš z delom, ga izpustiš iz rok in odide v drugo smer.
Dober nogometaš ne postaneš zgolj s talentom in čez noč, ampak s trdim delom, odrekanjem, vizijo in željo – da napreduješ in se učiš.
Ob vsakem uspešnem nogometašu stoji tudi njegova družina. Kakšna naj bo njihova vloga pri športni poti otroka?
Starš mora biti otrokova največja podpora. Mora ga pripeljati na trening, ga spodbujati k samostojnosti – da se sam spomni, da ima trening ali tekmo… Pomembno je torej spodbujati njegov interes. Če tega ni, potem nekaj ni v redu.
Vsekakor pa se na otroka ne sme pritiskati. Navodila za treninge in strokovni del naj starši prepustijo trenerju. Starš je otrokov glavni navijač in motivator, ne trener.
Ko skozi leta spremljaš toliko otrok, se zraven uspehov nabere tudi ogromno spominov in lepih trenutkov. Je kakšen trenutek, uspeh na katerega ste še posebej ponosni?
Res je veliko takšnih trenutkov. Za vedno mi bo v spominu ostala udeležba na evropskem prvenstvu U10 leta 2017 na Dunaju. Takrat sem tam nastopil z letniki 2007 Drave Ptuj v konkurenci 120 najboljših klubov in nogometnih šol evropskega nogometa. Takrat smo premagali Maribor, Dinamo… To je bil poseben dosežek.
Ampak poseben občutek je tudi, ko gledaš igralce, ki so z nogometom začeli pri tebi, zdaj pa igrajo evropske tekme in Ligo prvakov. Takrat si res ponosen.
Po vseh teh letih – po stotinah otrok, skoraj štirih desetletjih treningov, zmagah, porazih in igralcih, ki so prišli do največjih odrov – kaj si želite, da ostane otroku, ko se čez leta spomni svojih prvih nogometnih korakov?
Da so bili to eni izmed lepših trenutkov njegovega otroštva. Da me čez vrsto let sreča, me objame, stisne roko in reče: »Hvala.« Ni dosežka ali lovorike na svetu, ki bi več pomenila.
In za konec – kaj bi danes povedali vsem malim nogometašem, ki šele začenjajo svojo pot?
Naj uživajo v nogometu. In naj poslušajo trenerja.
Vztrajaj v tem, kar si želiš. Če želiš biti dober nogometaš, se odloči in reci: »Bom.« Če boš to stokrat povedal skozi svoj nogometni razvoj in ob tem disciplinirano treniral, se trudil in vztrajal, boš to tudi dosegel.
Trener, hvala za vse!